Vaš vir življenjepisov in informacij o pomembnih posameznikih
George Gordon Byron, lord, je bil angleški pesnik, eden najpomembnejših romantičnih pesnikov.
Lord George Gordon Byron je po očetu izhajal iz stare normanske rodbine, ki je prišla v Anglijo z Viljemom Osvajalcem leta 1066. Po materi pa je izhajal iz ene najplemenitejših škotskih rodbin. Zakon obeh plemiških staršev pa ni bil srečen, mati menda ni bila sploh lepa, oče pa jo je vzel samo zaradi denarja. Nazadnje je oče zapustil družino in umrl nekje v Franciji. Fant je nato odraščal samo z materjo in varuško, zaradi pomanjkanja denarja sta se morala preseliti na podeželje na Škotskem. Mati se je do fanta obnašala precej neuravnoteženo, varuška pa ga je fizično zlorabljala, in morda celo spolno. Fant je tako v šoli sicer blestel s svojim znanjem, hkrati pa je bil neobvladljiv otrok. Edina stvar, ki ga je napolnjevala z energijo, je bila narava na škotskem višavju. Po smrti svojega dedka je pri 10 letih postal glava rodbine in podedoval opatijo Newstead. Ta kraj je ljubil, a tukaj je doživel še eno trpljenje, in sicer ko se je zaljubil v Mary Ann Chaworthovo iz sosednjega gradu, ki pa mu ljubezni ni vračala in se je poročila z drugim. Njegovo razočaranje ga je vodilo v objem drugih žensk in tudi dopisoval si je (intimno) s svojo polsestro. Byron je študiral na Trinity College v Cambridgeu, kjer je ponovno blestel z znanjem, a tudi z brezdelnim in razvratnim življenjem. Iz tega obdobja je nastala zbirka Ure brezdelja. Po končanem študiju se je za stalno naselil v Newsteadu in s prijatelji tam prirejal nočne zabave. S svojim prijateljem Hobhouseom se je podal na potovanje po Evropi - Španija, Francija, Malta, Albanija in Grčija, med potovanjem je začel pisati Childe Haroldovo romanje, svoje verjetno najslavnejše delo, ki naj bi bilo sprva parodija na renesančni viteški ep, hkrati pa je tudi samoironija samega pesnika. Hkrati pa delo natančno prikazuje razpad tradicionalnega zahodnega sveta. Ko je delo izšlo, je takoj postalo slavno in prav tako pesnik. Nenadoma so ga opevali in se je uveljavil v literarnih salonih v Londonu. Vplival je celo na samega Walterja Scotta, ki je po branju Childe Haroldovega romanja namesto pesniških pripovedi začel pisati zgodovinske romane. Medtem je Byron nastopil tudi v Lordski zbornici na strani vigovcev, vendar njegovi nastopi niso imeli velikega uspeha. Tudi Byronovo osebno življenje v tistem času ni bilo srečno, najprej se je po škandalu razšel s Caroline Lambovo, nato se je poročil z njeno sestrično Annabello Millbankeovo, ki je bila bogata dedinja, čeprav iz nižje plemiške družine. Zakon je bil sicer izpolnjen, iz njega je izšla hčerka Ada, vendar ni bil srečen, saj se med seboj sploh nista razumela (Annabella je bila po naravi racionalna in je imela rada matematiko, George je bil romantik in je poleg tega nenehno vzdrževal intimno korespondenco s polsestro). Leta 1816 je moral Byron po političnem škandalu zapustiti domovino in se zatekel v Švico. Tukaj je imel na srečo tudi nekaj prijateljev, npr. P. B. Shelleyja in njegovo ženo, katere polsestra Claire Clairmontova je bila že v Angliji Byronova ljubica in tukaj sta skupaj spočela hčerko Allegro. Od leta 1816 do leta 1823 je Byron živel v Benetkah, kjer je našel še eno ljubezensko zvezo, tokrat s Tereso Guiccoli, ki se je zaradi njega ločila. Nazadnje se je leta 1824 odpravil v Grčijo bojovat za neodvisnost, vendar se je okužil z malarijo in verjetno umrl zaradi sepse - bil je star komaj 36 let. Byron je bil po smrti bolj opevan s strani narodov, ki so se borili za neodvisnost, kot v lastni državi, kjer so ga imeli za brezbožnega.
Največje pesnikovo delo je bilo Childe Haroldovo romanje, ki ima štiri speve in ki ga je pesnik pisal na podlagi svojih potovalnih izkušenj. Skladba je satirična, ironična, vendar ironizira ne samo renesančne viteške epe, temveč tudi samega pesnika. Največji prispevek dela je, da ustvarja t.i. moderni ep. Za bralce pa je bilo značilno, da se junak bori proti krivicam in za neodvisnost. S tem epom je Byron vplival na svetovno književnost, zlasti romantično, saj byronski junak, delno avtobiografski, postane neposredno sam literarni tip.