Vaš vir življenjepisov in informacij o pomembnih posameznikih
Erwin Rommel je bil nemški feldmaršal in velja za enega najboljših strategov druge svetovne vojne. Rodil se je 15. novembra 1891 v Heidenheimu an der Brenz ravnatelju gimnazije Erwinu Rommelu in njegovi ženi Heleni. Na očetovo vztrajanje se je po gimnaziji vpisal kot kadet k pehotnemu polku v Weingartenu. V nekaj mesecih je dosegel čin narednika in bil poslan na častniško šolo v Gdansku. Tam je spoznal tudi Lucio Marie Mollin, s katero se je leta 1916 poročil.
Po izbruhu prve svetovne vojne se je avgusta 1914 preselil na fronto. Že v začetni fazi svoje vojaške kariere je Rommel zaradi poguma in intuicije dokazoval odlične poveljniške sposobnosti, za kar je bil nato odlikovan z železnim križem II. razreda. Med prvo svetovno vojno se je boril na zahodni fronti, kasneje pa je bil premeščen v Transilvanijo, kjer se je boril proti Romunom. Na koncu je služil na italijanski fronti. Iz teh bojev si je odnesel tudi nekaj ran. Ob koncu vojne je prejel takrat najvišje odlikovanje Pour le Mérite in bil hkrati povišan v čin stotnika.
V medvojnem obdobju je ostal v vojski. Svoje izkušnje je predajal mladim kadetom na vojaških akademijah. Je tudi avtor knjige Infanterie greift an (Pešadija napada), ki je doživela velik odmev in postala del pouka. Ni ušla pozornosti niti samemu Adolfu Hitlerju. Čeprav Rommel nikoli ni vstopil v nacistično stranko NSDAP, sprva ni skrival svojih simpatij do Adolfa Hitlerja. Bil je tudi eden izmed izbranih, ki jim je Hitler podaril svojo lastnoročno podpisano knjigo Mein Kampf. Vse to je na koncu privedlo do tega, da ga je Hitler pooblastil za poveljevanje spremljevalnih bataljonov na svojih potovanjih, bodisi po Nemčiji bodisi po okupiranih ozemljih. Tudi v tem medvojnem obdobju se je njegova hodnost dvigala in leta 1939 je bil povišan v generalmajorja.
Po izbruhu druge svetovne vojne je bil poveljnik glavnega štaba vodje. Rommel si je pa želel aktivno sodelovati v bojih. Čeprav ni imel nobenih predhodnih izkušenj s poveljevanjem tankovske divizije, mu je uspelo prepričati Hitlerja. Februarja 1940 je postal poveljnik 7. oklepne divizije in sodeloval v bojih v Franciji. Pogosto je ignoriral ukaze nadrejenih in se znašel globoko v sovražnikovem zaledju. Za pogum v boju mu je bilo podeljeno odlikovanje viteški križ. Po zasedbi Francije je bil povišan v generalpodpolkovnika in odveljen v Afriko. Zaradi svojega načina boja si je kmalu pridobil spoštovanje ne le v lastnih vrstah, temveč tudi pri nasprotniku. Kmalu je dobil vzdevek Puščavska lisica. Njegovo napredovanje pa je začelo ovirati nezadostno oskrbovanje in Britanci so spet začeli imeti premoč. Rommelu ni preostalo drugega, kot da se umakne in počaka. Potem ko je prejel okrepitve, zaloge in nove tanke, je poveljeval protiofenzivi. Ponovno je osvojil Tobruk in prodrl do El Alameina. To je bila najdlje oddaljena točka, ki jo je dosegel s svojo vojsko v Afriki. Za to je bil povišan v čin feldmaršala. Zaradi slabega oskrbovanja pa se je moral s svojo vojsko umakniti. Iz Tunizije je nato prosil Hitlerja za evakuacijo svojih mož iz Afrike, vendar je ta to odločno zavrnil. Nato se je vrnil v Nemčijo, da bi Hitlerja osebno prepričal, vendar mu je bila vrnitev v Afriko že preprečena.
Po kratkem okrevanju je bil leta 1943 premeščen v Italijo, kjer je bil strmoglavljen Mussolini. Po njegovi ponovni osvoboditvi je bil premeščen v Francijo. Tam naj bi sodeloval pri pripravi obrambnega zidu pred pričakovanim izkrcanjem zaveznikov. Januarja 1944 je bil imenovan za poveljnika armadne skupine B. Kmalu po izkrcanju zaveznikov je bil Rommel hudo ranjen, ko je bil njegov avtomobil napaden s strani lovca. V času njegovega okrevanja je bil na Adolfa Hitlerja izveden atentat in Rommel je bil obtožen, da je vedel za to pripravljeno zaroto in da je bil njen del. V zadnjih urah svojega življenja je moral izbirati med sodiščem za veleizdajo in kapsulo cianida. Umrl je 14. oktobra 1944.