Vaš vir življenjepisov in informacij o pomembnih posameznikih
Alberto Moravia je bil italijanski pisatelj in novinar.
Njegovo pravo ime je bilo Alberto Pincherle. Ime Moravia je prevzel kot psevdonim, šlo je za ime, povezano z njegovo družinsko zgodovino.
Življenje Alberta Moravie sta bistveno zaznamovala dva dejavnika – prvič, že v otroštvu je zbolel za t.i. ortopedsko tuberkulozo, vnetno boleznijo kosti, ki mu je onemogočila preživeti normalno otroštvo in dobiti normalno izobrazbo. Večino otroštva in mladostniškega obdobja je Moravia preživel v sanatorijih, kjer je imel zasebne učitelje. Drugi pomemben vpliv v njegovem življenju je bil njegov judovski izvor, zaradi katerega so ga v fašistični Italiji preganjali in preganjali.
Kljub znatnim zdravstvenim težavam je Moravia leta 1929 izdal svoj prvi roman Ravnodušni (Gli indifferenti). Danes ta knjiga velja za njegov najboljši roman. Gre za kritiko italijanske buržoazne družbe, gre za delo s socialno tematiko. Ukvarja se z zgodbo matere in njenih otrok, ki niso zadovoljni v svoji družini niti v družbi in se borijo proti vsiljenim vrednotam tako z uporom kot s tisto ravnodušnostjo, ki je delu dala ime, na koncu pa pride do sprejetja konvencij, kar je z Moravievega stališča pesimističen konec, saj mlada generacija ničesar ne bo spremenila. Ta roman je Alberta Moravio izstrelil med italijansko pisateljsko elito. Hkrati pa si je z njim pridobil tudi številne sovražnike med Mussolinijevimi fašisti, ki jim ni bilo prav nič všeč, da Moravia v svojem romanu kritizira srednjo italijansko družbo, na kateri je fašistični režim stal.
Pred drugo svetovno vojno se je Moraviova kariera uspešno nadaljevala. Poleg lastnega literarnega ustvarjanja je prispeval tudi v časopise in sam vodil več revij. Izdajal je tudi potopise s svojih potovanj po Evropi in po svetu. Leta 1935 je izdal roman Neuspešne ambicije (Le ambizioni sbagliate), ki naj bi nadaljeval uspešne Ravnodušne, vendar roman ni dosegel kakovosti Moravievega prvenca. Poleg tega je v tem obdobju izdajal tudi zbirke kratkih zgodb – na primer Lepo življenje (La bella vita, 1935).
Moravievo delo uvrščamo med t.i. neorealizem – literarno smer, ki se ukvarja z aktualnimi problemi družbe, običajno kritizira njeno ureditev in se osredotoča na (mnogokrat motene) odnose med liki ter na podrobno in poglobljeno psihološko risanje značajev. Hkrati pa lahko gre za nagibanje k podeželski literaturi in zgodbam iz življenja srednjega sloja in revnih. Za avtorje te smeri je značilen antifašizem, včasih celo do te mere, da se antifašizem šteje za glavno značilnost neorealizma. Danes Moravijo štejemo za enega glavnih predstavnikov neorealizma, nekatera njegova besedila pa imajo tudi elemente surrealizma ali drugih smeri medvojne moderne.
Ko pa so trideseta leta napredovala, je bila zemlja v Italiji za Moravijo vse bolj vroča. Zaradi njegovega judovskega izvora in antifašističnih stališč so mu onemogočali objavljanje, oziroma delo za časopise ali pri filmu. Situacija se je še poslabšala po izidu njegove Maškarade (La mascherata, 1941), ki je neposredno kritizirala Mussolinijev režim in fašizem. Leta 1937 so bili umorjeni tudi bratje Alberta očeta, ki so ustanovili antifašistično odporniško skupino. Največje tveganje pa je Moraviju grozilo leta 1943, ko naj bi bil aretiran. Na srečo je bil opozorjen in se je poskušal pobegniti. Pobeg na ozemlje, ki so ga nadzorovale zavezniške sile, mu sicer ni uspel, vendar se je izognil aretaciji in se naslednje mesece skrival.
Vojno je Alberto Moravia uspešno preživel in po njenem koncu se je vrnil k pisanju.
Iz tega obdobja je zanimiv roman Agostino (1944), ki pripoveduje zgodbo odraščajočega fanta, ki med bivanjem ob morju odkrije ljubezensko afero svoje matere, kar ga (skupaj z doživetji v lokalni fantovski bandi) vodi k prezgodnjemu spoznavanju seksualnosti in odnosov med ženskim in moškim svetom.
Nadaljujmo z Neposlušnostjo (La disubbidienza, 1948), ki podobno kot drugi Moravievi romani predstavlja mladega junaka, ki je zgrožen nad svojo družino, življenjem in na splošno svetom okoli sebe, podobno kot v prej omenjenem romanu so tu reflektirane tudi prve spolne izkušnje, ki pa mladeniču ne prinašajo zadovoljstva, ampak le še večje odtujitve.
Ko so napredovala štirideseta leta, se je Moravia začel oddaljevati od svojih prvotnih pripovedi – ravnodušnost in odpor do družbe, občutki odtujitve, zgodnja seksualnost itd. in se je začel nagibati k motivom iz podeželskega življenja in življenja revnih. Velik roman tega obdobja je Rimljanka (La romana, 1947), zgodba o deklici, ki je postala prostitutka. Moravia tu mlado žensko prikazuje kot pozitivno junakinjo, ki kljub svoji usodi ohranja lastno ponos in samozavestno naravo.
Najpomembnejši roman povojnega obdobja je nato Deklica iz Čočare (La ciociara, 1957), ki se osredotoča na usodo ženske, ki preživlja vojno in nemško okupacijo v italijanskih gorah. Tu je Moravia izkoristil svoje lastne življenjske izkušnje iz vojnega obdobja.
Iz njegove povojne tvorbe omenimo še Rimske zgodbe (Racconti romani, 1954) in Nove rimske zgodbe (Nuovi racconti romani, 1959).
Njegov zadnji pomemben roman je Dolgčas (La noia) iz leta 1960, ki tematizira še en Moraviov pomemben motiv, ki se prepleta skozi vso njegovo delo.
V poznejšem obdobju svojega življenja se je Moravia skoraj prenehal posvečati prozi in je bistveno več pisal drame ter predvsem delal na svojih potopisih in publicističnih delih. Bil je pomembna osebnost italijanskega političnega življenja, leta 1984 je bil celo izvoljen v Evropski parlament.
Literaturi se je Moravia posvečal tudi v poznejših letih, vendar njegova dela že zdaleč niso dosegala kakovosti romanov in kratkih zgodb iz prve polovice življenja.
Njegova žena je bila Elsa Morante, pomembna italijanska pisateljica. Kasneje partnerka še ena pisateljica Dacia Maraini.