Vaš vir življenjepisov in informacij o pomembnih posameznikih
Boris Johnson je novinar, zgodovinar, politik in nekdanji premier Združenega kraljestva ter predsednik Konservativne stranke. Rodil se je v Združenih državah Amerike, kjer je njegov oče študiral na Univerzi Columbia, zato je šele drugi britanski premier, rojen zunaj britanskega ozemlja. Kmalu po ameriškem bivanju se je družina vrnila v Britanijo in živela v Oxfordu, kjer je začela študirati njegova mati. Tudi v naslednjih letih je družina pogosto potovala, dokler se ni ustalila blizu mesta Winsford. Johnson je bil že od otroštva nadarjen in učljiv ter je kazal velike ambicije. Med bivanjem v Bruslju je obiskoval Evropsko šolo in se tako naučil francoščine. Po vrnitvi v Anglijo je dobil štipendijo in začel obiskovati internat Eton College, kjer je postal bolj ekstrovertiran, deloval je v debatnem klubu in si pridobil številne pomembne prijatelje. Nato je začel študirati filozofijo in antično književnost v Oxfordu. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Allegro Mostyn-Owen.
Po končanem študiju v Oxfordu se je ustalil v Londonu in začel delati v časopisu The Times, vendar je bil kmalu odpuščen iz uredništva, ker je želel proslaviti lastnega botra in mu zato pripisal znani citat. Nato je začel delovati pri časopisu The Daily Telegraph in si z osebnim slogom zgradil širok krog bralcev. V 90. letih se je proslavil kot oster kritik evropske integracije. S tem si je pridobil številne privržence, pa tudi kritike, ki so obsojali njegove lažne članke, v katerih je trdil na primer, da evrokovanci povzročajo bolezni ali da EU načrtuje razstreljevanje neekoloških stavb. Johnsonovi članki so imeli velik vpliv na razvoj britanskega evroskepticizma ali na ustanovitev evroskeptične stranke UKIP, ki je igrala pomembno vlogo med Brexitom.
Na začetku 90. let se je ločil in nekaj let pozneje spoznal pravnico Marino Wheelerjevo. Po poroki sta se preselila v londonsko četrt Islington, ki velja za središče liberalnih intelektualcev. Johnson je pod vplivom okolja spremenil nekatere konservativne politične stališča. V tem času se je v novinarskem delu osredotočil izključno na politične kolumne in začel razmišljati o politični karieri, vendar v Konservativni stranki ni imel velike podpore. Leta 1998 je začel nastopati v satirični oddaji Have I Got News for You na BBC in postal priljubljen zabavljač. Leta 2003 je prejel nagrado BAFTA za najboljšo zabavno oddajo. Poleg tega je postal glavni urednik revije The Spectator in pod njegovim vodstvom je revija ekonomsko uspevala.
Leta 2001 je izkoristil naraščajočo priljubljenost in vstopil v politiko kot član Konservativne stranke, ki ga je prenehala zavračati in je v njem začela videti obetavnega politika. Zaradi uspeha na volitvah je prišel v parlament, vendar v prvih letih ni bil preveč izrazit in se pogosto niti ni udeleževal glasovanj. Sčasoma pa se je v politiki ustalil in kot nadarjen govornik je postal eden izmed najbolj priljubljenih konservativnih politikov. Po volitvah leta 2005 je ponovno prišel v parlament in se zaradi številnih drugih dejavnosti uvrščal med tri najbolje plačane poslance. Leta 2008 je dosegel prvo veliko politično zmago, ko je kandidiral za župana Londona in dobil skoraj 80 % glasov. Kot župan se je osredotočal na zmanjšanje kriminalitete in podporo javnega prevoza. Kljub nekaj škandalom je bil priljubljen župan in leta 2012 je bil izvoljen še drugič. Leta 2015 se je vrnil v parlament in se močno vključil v kampanjo glede izstopa Britanije iz Evropske unije. Johnson je podpiral izstop iz EU in s tem nadaljeval svoj vseživljenjski evroskepticizem. Od leta 2016 je bil zunanji minister, vendar je bil kritiziran zaradi diplomatske nerodnosti in je dve leti pozneje odstopil. Leta 2019 je postal predsednik Konservativne stranke in nato britanski premier. Kot glavni cilj je označil dokončanje Brexita in konec leta 2019 je s to temo prepričljivo zmagal na volitvah. Nadaljeval je kot premier, vendar je njegova priljubljenost postopoma upadala, predvsem zaradi kopičenja škandalov in kaotičnih potez med pandemijo covida-19. Po ruski invaziji na Ukrajino je postal eden najbolj vidnih zahodnih politikov in za kratek čas mu je to obnovilo priljubljenost, vendar serije domačih škandalov ni preživel in poleti 2022 je napovedal odstop. Od takrat deluje kot običajen poslanec.